Koča na Golici

Koča na Golici, Planina pod Golico 100, 4270 Jesenice  

Koča na Golici     ODPRTA   .Vabita Bojana in Katarina

 

 

GSM 041 735 911

Informacije :

Planinsko društvo Jesenice 
 Tel.: 04 58 66 070 
 GSM :  041 733 036                                                                                          t
 

         

Koordinate: 46.486167, 14.061972

+46° 29′ 10.20″, +14° 3′ 43.10″

QR koda koordinat: ‎

 

 

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v “Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD Jesenice.

Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.

DOSTOP
Dostopov na Golico, eno najbolj opaznih in najbolj zelenih gora v Karavankah, je kar nekaj, začenjajo pa s Planine pod Golico, do koder se z avtom pripeljemo po asfaltirani cesti z Jesenic. Kdor bi rad kar najhitreje prišel do koče, naj jo ubere po stezi, ki se v smeri proti Savskim jamam kaj kmalu odcepi prek potoka levo v hrib. Od tod je do koče le dobro uro hoda. Veliko daljša (2-3 ure), napornejša, a zaradi prelepih razgledov tudi neprimerno bolj hvaležna pa je pot po grebenih. Ko se makadamska cesta razcepi, pot nadaljujemo po markirani bližnjici in prek Markljevega rovta mimo mogočne bukve in čez leso v bukov gozd. Za Pusti Rovt se ne menimo dosti, zakaj kolovoz zavije precej levo in kmalu se znajdemo na planjavi, skrčenem svetu z nekaj otoki bukve in dvema kaličema. Na sedlu, ki se imenuje Kočna, se srečamo z grebensko potjo, ki se je semkaj spustila z Golice in se od tod dviguje proti Stolu. Začudeni zremo v Rož, dolino Drave na Koroškem, a če se do zdaj nismo obračali, nas za hrbtom potrpežljivo čaka Triglav s polnim naročjem Julijcev. Ta dva prekrasna razgleda nas potem spremljata ves čas vzpona na Golico, četudi pot vmes malce ponikne v visokogorskem bukovem gozdiču. Najsilovitejši je grebenski vzpon na Suho (1784 m), lahko pa se v sedlu pred vzponom odločimo za senčno in zložno pot skozi gozd naravnost h koči, od koder ni daleč na vrh Golice (1835 m), četudi je vrh morda videti bliže, kot v resnici je.
Na vrhu so vidni ostanki nekdanje koče, sedanja stoji tristo metrov nižje na apnenčastem pečevju ob vznožju valovitih travnatih pobočij iz starejših kamnin, kar brž opazimo med spustom po razdrapani stezi. Golica slovi po narcisnih poljanah, nižje jih srečujemo že v maju, višje v juniju. V juliju in avgustu v vetru med travami prikimavajo brhke zvončnice, na skalnatih grebenih ne manjka visokogorskega cvetja. Na zelenih pobočjih se oglašajo vriskarice, nekakšne visokogorske postirice. Ob skalnatih poteh frfotajo rjavi okarji, med kratkimi spreleti prasketajo rdečkaste škrebetulje. Nižje ob kalih (na Pustem rovtu) lahko občudujemo zeleno modre kačje pastirje.
Golica, samotna zelena krasotica, je ob vsakem obisku vznemirljiva, kako bi tudi ne bila, ko pa jo ves čas opazujejo z ene strani julijski in z druge noriški lepotci

 

 

ČUDEŽ POD GOLICO

Pred davnimi sto in nekaj še leti,
je stvarnik nebeški pač hotel imeti
natančne podatke
vseh svojih stvari
in izvedeti želje vseh živih ljudi.

Na svet, ki takrat še pregrešno
je zgledal, poslal je poslance,
jim tak’ zapovedal,
naj vsa naročila takoj izvrše
in grešnikom grehe takoj odpuste.

Ves svet komisija je ta prehodila
in grešnikom grehe je vse odpustila,
le tam pod Golico, kjer danes je raj,
zgodil se je čudež,
povem vam zakaj.

Laj la laj la laj …

Ob poti na trati je dekle sedelo,
jokalo je dekle in bridko ihtelo.
Sočutno svet’ Peter jo vpraša tedaj,
Čemu da se joče, pove naj zakaj.

“Iskala sem rožic’,
pa jih nisem dobila,
da venček bi spletla,
ki sem ga izgubila.”
Sočutno svet’ Peter se nasmeji,
v naravo brez rož tako govori:

“Kol’kor se venčkov je tukaj izgubilo,
tol’ko narcis na tem hribu bo vzklilo.
Naj vsaka narcia pomeni en greh,
ki tukaj se bil je zgodil na teh tleh.”

Laj la laj la laj …

Za glavo prijel se je mož komisije,
ker čudež največje je bil dimenzije.
Kjerkoli je hodil, kjerkoli je bil,
cvetočih ostankov devic je dobil.

Zato še dandanes hodijo device
pod krinko izletov po te bele cvetlice
in trgajo, pulijo, brišejo sled,
da nad dejstvom tem groznim
bi ne zgražal s svet.

Laj la laj la laj …

Advertisements